Zgodovina pridobivanja mila

Z odkritjem ognja je nastalo tudi milo. Pepel trdega lesa (najboljše bukovega) vsebuje natrijev in kalijev lug, ki je osnovna surovina za izdelavo mila. Za milo potrebujemo namreč lug in maščobo (živalsko ali rastlinsko). Človek je to odkril po naključju.

Ko so naši predniki v posodi pekli meso so ugotovili, da se mastno posodo zelo lepo opere s pepelom in vodo. Lužina, ki je v pepelu, skupaj z maščobo tvori milo, ki se lepo spere z vodo. Močna lužina, ki je v pepelu, nevtralizira maščobne kisline in tako nastane milo.

Najbolj znan primer odkritja mila je iz Italije.

Na griču Soap v Rimu so imeli žrtvenik, kjer so darovali živali v čast bogovom. Ker je bil to osrednji prostor za žrtvovanje živali je bilo pepela in odcejene maščobe v izobilju. Ob deževju je voda, ki je tekla s hriba, bila milnata in se lepo penila. Ženske so sčasoma ugotovile, da se v tej vodi zelo lepo pere. Ugotovili so, da je to zaradi maščobe, ki je tekla na pepel. Nastala je nova snov, ki je imela čudovit pralni učinek, in to snov so imenovali po hribu Soap. Vse, kar je povezano z milom, ima koren soap (saponini, sapun, saponifikacija itd...).

Pridobivanje mila s pomočjo pepela trdega lesa

Začelo se je tako, da so dali pepel v deževnico in v tem kuhali maščobo. Tako je nastalo prvo milo, ki je imelo še veliko primesi, a vendar dober pralni učinek.

Kasneje so naredili vodni izvleček iz pepela, v katerem je bil razstopljen natrijev in kalijev hidroksid oz. karbonat. Ta zastopina je zelo jedka in jo imenujemo lužina. Razjeda in topi aluminij. Zato lužine ne smemo delati v aluminijastih posodah.

Lužino uporabljamo za izdelavo mila. V njej kuhamo živalske ali pa rastlinske maščobe (razen olja). Nastane kemijska reakcija med natrijevim oz. kalijevim hidroksidom ter maščobnimi kislinami. Tako dobimo glicerin ter maščobo natrijeve  in kalijeve soli maščobnih kislin. Pri izdelavi mila po hladnem posoptku ostane glicerin v milu, medtem ko pri kuhanju ostane glicerin v vodi. Tako milo je tudi veliko bolj trdo in ni tako nežno.

Zato vedno bolj cenimo izdelavo mila po hladnem postopku. Vendar moramo imeti za hladen postopek lužni kamen (natrijev ali kalijev hidroksid). Razstopina iz pepela za te namene ni uporabna.

Priprava lužine iz pepela trdega lesa

V srednjem veku so lužino pridobivali na sledeč način:

 

Skica prereza soda

Skica prereza soda

 

 

 

 


Hartholzache - pepel iz trdega lesa (bukov)

Stroch - slama

Kiesel - prodnik

Bohrlocher - luknjičasto dno

Sommelbechen - zbiralnik

 

Vzeli so star sod brez vrhnjega pokrova. Postavili so ga pokonci, v dno pa so navrtali luknje. Na dnu soda so naredili dobro drenažo, ki je zadrževala pepel v sodu, prepuščala pa samo čisto razstopino.Za drenažo so uporabili dobro opran droben pesek (prodnik), nanj pa dali ali oprano slamo ali pa seno. Šele nato so v sod dodali pepel, toliko, da je segal malo pod vrhom.  Pepel mora biti iz zelo trdega lesa, ker mehek les, vsebuje natrij oz. kalij le v sledovih.

Sod so nato postavili na podstavek, pod sod pa postavili posodo, ki je lovila razstopino. Posoda ni smela biti aluminijasta, ker bi jo razstopin počasi razjedla.

V tako pripravljen sod so nato vlivali deževnico. POZOR: Voda iz potoka, studenca ali vodovoda ni primerna, vsebuje kar precej kalcija. Ta je pa zelo nevaren milu, ker tvori z njim netopno spojino (zato ne moremo z milom prati v zelo trdi vodi ali morski vodi).

Voda sedaj pronica v podstavljeno posodo. V njej so razstopljene vse topne soli, ki jih vsebuje pepel. Med temi solmi je največ natrijevega hidroksida in karbonata pa tudi kalijev je pomemben za nas. Ostale soli niso pomembne in ne motijo pri izdelavi mila.

Koliko vode in koliko časa naj to traja ni nikjer določeno. Če je vode preveč je razstopin redka in jo je treba dalj časa kuhati, da višek vode izpari. Če jo je premalo pa ostane precej teh soli v pepelu. Pravo mero ugotovimo s prakso.

Tako pridobljeno razstopino moramo sedaj zgostiti s tem, da jo kuhamo in da višek vode izpari. Pravo koncentracijo ugotovimo tako, da v hladno rastopino damo sveže jajce. Ta mora plavati na gladini.

Testiranje koncentracije lužine

 

Če hočemo vedeti točno koncentracijo lužine si lahko sami doma naredimo aerometer za merejenje koncentracije lužin. Princip je isti kot pri alkoholmetru. Tega ne moremo uporabiti v našem primeru. Naša lužina je veliko težja od alkoholnih razstopin (žganje, viski itd) in je za naše namene neuporabna.

V ta namen si pristavimo nasičeno razstopino kuhinjske soli. V navadno vodo sipamo kuhinjsko sol in dobro mešamo. Sol dodajamo toliko časa da se ne more več topiti v vodi. Tako dobimo nasičeno razstopino kuhinjske soli v navadni vodi.

Izdelava priprave za merjenje gostote lužine

Vzamemo zelo tanko deščico ali bolj debelo trsko, ki smo jo na obeh straneh zgladili, na enem koncu naredimo luknjico in z vrvico obesimo kamen (poskus pokaže koliko naj bo težak). To napravo previdno damo v nasičeno razstopino kuhinjske soli. Pustimo, da se umiri. V višini gladine naredimo oznako (lahko malo z nožem zarežemo to oznako). Tako smo dobili napravo, ki meri gostoto razstopine.

Sedaj to napravo (naš meter) previdno damo v našo lužino in gledamo kako globoko se potopi. V kolikor gleda naša markacija ven iz vode je razstopina preveč gosta. V tem primeru jo moramo previdno razredčiti z deževnico (lahko tudi destilirano vodo). Naša lužina mora biti taka, da je markacija v višini gladine lužine.

V primeru, da se markacija potopi pod gladino, je koncentracija premajhna in jo je treba še kuhati toliko časa, da voda izpari. Lužina, kjer je markacija v višini gladine, je prava in uporabna za kuhanje mil.

Maščobe

Pri teh milih sta najbolj primerna ovčji loj ter svinjska mast. Pri rastlinskih maščobah pa je najbolj primerno olivno olje. Loj oz. samo moramo prej očistiti. Lahko ga cvremo ali pa kuhamo dalj časa v vodi. Naslednji dan poberemo maščobo in jo uporabimo za milo. To maščobo kuhamo v ustreznem razmerju z našo lužino. Po nekaj urah kuhanja (vmes dobro mešamo), je milo kuhano. Poskusimo tako, da nekaj kapljic te gošče damo v vodo. Če se popolnoma razstopi brez mastnih madežev je milo kuhano. Na koncu dodamo še pest soli, da se milo izloči in se odvoji od ostanka vode. V vodi pa ostane glicerin (ki je vodotopen). Ko se po enem dnevu ohladi dobimo v gornji plasti čisto milo. Tega odvojimo od vode, ga razrežemo in damo sušiti. Po dobrih 14 dneh je tako milo uporabno.

Babilonski recept, star prek 1000 let, pravi: na 7 kg pepela daj 1 liter olivnega olja.

Izdelava mila po stari metodi s kupljenim natrijevim hidroksidom

0,5 kupljenega NaOH topimo v To, ob stalnem mešanju kuhamo tri ure ali več. Kuhanje je končano takrat, ko se nekaj kapljic te mešanice popolnoma razstopi v vreli vodi. Takrat je kuhanje končano.

Preden zmes ohladimo, dodamo še 500g kuhinjske soli. Malo premešamo, nato pa zlijemo v pripravljen lesen model. Model je ponavadi leseno podolgovato korito. Na dnu je preluknjano, da voda lahko odteka. Tega nato obložimo z mokro krpo. Voda odteče z glicerinom vred, v modelu pa ostane milo, ki je veliko trše od mila pripravljenega po hladnem postopku, ki vsebuje tudi glicerin.

Preden vlijemo zmes v korito, ki lahko dodamo še razna barvila, eterična olja, izvlečke zelišč itd.

Po enem dnevu lahko s pomočjo krpe vzmemo milo iz modela in ga razrežemo na ustrezne kose. Ko je milo še mehko lahko v kose mia vtisnemo naš znak.

Milo sušimo na zraku, zaščiteno mora biti pred vročino, pa tudi pred mrazom. Čez približno tri tedne ga lahko pričnemo uporabljati. Milo dozori šele po nekaj mesecih.

Želim vam veliko zabave, pa tudi veselja. Je pa to šele osnova, ampak nekje je treba začeti. S prakso boste postali pravi mojstri. Ne pozabite, z izdelavo mila je tako kot s peko potice ali torte. Vzameš sestavine jih zmešaš in spečeš in stvar je končana. Enostavno ali ne?